Za uspešen prenos učenja iz učilnic v naravo ni dovolj le, da ven prenesemo tablo, šolske klopi in stole. Drugačno okolje ponuja veliko priložnosti, ki pa jih lahko izkoristimo šele z nekoliko drugačnimi pristopi.

Na Socialni akademiji smo se kot specialisti za neformalnoizobraževanje tega izziva lotili z raziskovanjem, kaj na področju učenja na prostem počnejo mladinske organizacije. Upali smo, da lahko programi mladinskih organizacij, kakršne so na primer skavti, taborniki ali program MEPI, seveda z določenimi prilagoditvami, predstavljajo navdih tudi za formalni šolski sistem.

O svojih programih so nam v intervjujih spregovorili predstavniki sedmih organizacij. Gre za organizacije, katerih primarna ciljna skupina so mladi med 15 in 30 leti, sekundarna pa (pri nekaterih) tudi mlajši otroci. Organizacije izvajajo neformalne (obšolske) aktivnosti v Sloveniji na zelo različne tematike. Pri izbiri smo bili pozorni tudi na to, da smo med njih uvrstili takšne, ki velik del svojih dejavnosti izvajajo na prostem.

Prišli smo do naslednjih priporočil.

• Daljše aktivnosti. Učne enote v mladinskih organizacijah so praviloma daljše kot v šolah. Šolska ura praviloma traja 45 minut, nato pa se snov in učitelj zamenjata. V mladinskem delu pa dogodek na prostem z istim izvajalcem in tematiko traja od več ur do več dni.
• Vključevanje mladih v vse tri faze učnega procesa: v načrtovanje, izvedbo in vrednotenje. Mladinske organizacije aktivnosti ne pripravljajo za mlade ampak skupaj z mladimi. Mladi niso le uporabniki aktivnosti ampak soustvarjalci izobraževalnega procesa.
• Več proaktivnega skupinskega dela. Ugotovili smo, da je veliko aktivnosti v mladinskih organizacijah, ki potekajo na prostem, daleč stran od frontalnih procesov, ki bi bili vodeni s strani odraslih.
• Mentorstvo. Kadri v mladinskih organizacijah niso v prvi vrsti viri znanja ampak predvsem podporniki oz. mentorji, ki večji del časa preživijo v odnosih z mladimi ena na ena. Na voljo so, ko jih udeleženci tekom (samostojnejšega) učnega procesa potrebujejo, sicer pa so v ozadju.
• Probleme vidijo kot učne priložnosti. Ko mladinske organizacije na prostem naletijo na problem (primer: nevihta na večdnevni odpravi), prilagodijo program in ga pričnejo reševati. Probleme razumejo kot priložnosti za učenje in ne kot nekaj, čemur se je potrebno izogniti z namenom, da bi v celoti izpeljali prvotno začrtan program.
• Odpiranje učnega procesa zunanjim deležnikom. Deležniki (okoliška podjetja, institucije, starši, prebivalci …) lahko v aktivnostih nastopajo kot naročniki, morda kot tisti, ki mladim dajejo povratne informacije, morda pa zgolj kot naslovniki aktivnosti (primer: prostovoljno delo za starejše).
• Kakovostno preživet skupni čas. Čas, ki ga mladi preživijo na prostem, jim zaradi manj formalnega okolja omogoča globljo medsebojno komunikacijo, več empatije in več medsebojnega sprejemanja.

Morda med zgornjimi priporočili izstopa prvo. Oblike dejavnosti, ki omogočajo pridobivanje kompetenc 21. stoletja, so občutno daljši kot 45 minut. Če ne spremenimo tega, bomo težko uvedli ostala.

Kako pa je z vami? Katere od zgornjih pristopov morda že uresničujete, katere bi lahko v relativno kratkem času začeli, kateri pa se vam zdijo enostavno neuresničljivi?

Zapisal: Matej Cepin, Socialna akademija