Je pristope iz mladinskih organizacij mogoče prenesti v šolski sistem?

V prispevku z naslovom Kateri pristopi k učenju na prostem delujejo v mladinskih organizacijah? smo nanizali sedem pristopov, ki so se v raziskavi med mladinskimi organizacijami izkazali kot najuspešnejši pri posredovanju kompetenc 21. stoletja.

Ponovimo, šlo je za pristope: daljše aktivnosti, vključevanje mladih v vse tri faze učnega procesa, več proaktivnega skupinskega dela, mentorstvo, probleme videti kot učne priložnosti, odpiranje učnega procesa zunanjim deležnikom in kakovostno preživet skupni čas.

Konkretneje so se v raziskavi kot aktivnosti, ki upoštevajo zgornje pristope, izkazale naslednje:

  • tabori,
  • večdnevne odprave,
  • večdnevna usposabljanja z aktivnostmi na prostem,
  • projektno delo,
  • prostovoljno delo,
  • starostno mešane skupine v naravi,
  • interakcija z okoliškim prebivalstvom,
  • načrtovanje in izvajanje zagovorniških kampanj.

Zdi se, da sta pri uvajanju pouka na prostem ključni dve ravni:

  • raven posameznega učitelja in
  • raven šole kot celote.

Večine zgoraj predlaganih pristopov ni mogoče uvesti zgolj na ravni posameznega učitelja. Tudi če ta še tako vestno prilagaja učne načrte za učenje na prostem in je pripravljen hoditi z učenci ven v vsakem vremenu, ga do določene mere omejujejo zunanje okoliščine, kakršne so npr. kratke učne enote, pomanjkanje infrastrukture, varnostni ukrepi, ali šibka podpora staršev.

Da bodo prizadevanja v smeri uvajanja pouka na prostem obrodila sadove, se mora zanje zavzeti tudi šola kot celota.

Ena ključnih predpostavk projekta School21 je dejstvo, da ne želimo opolnomočiti le posameznega učitelja ampak šoli kot celoti. Pouk na prostem skušata uvajati celostno. Ta zajema infrastrukturne investicije, v okviru katerih bosta šoli postavili dodatne objekte. Poleg tega učitelji skupaj razvijajo didaktične materiale za pouk na prostem – razviti bodo paketi vnaprej pripravljenih pripomočkov za določene vsebinske sklope, ki jih bodo učitelji ‘vzeli za svoje’.

Ključno za vsako šolo pa je ustvarjanje nalezljive motivacije za poučevanje na prostem med učitelji. Na vsaki od obeh šol usposabljamo vsaj po osem učiteljev, ki so z zgledom in izobraževanjem sodelavcev zadolženi, da se »virus«pouka na prostem v njihovi šoli postopoma razširi na še večji del kolektiva.

Zapisal: Matej Cepin, Socialna akademija