Dejavnosti na prostem v slovenskih šolah najpogosteje služijo sprostitvi. Po daljših obdobjih sedenja, ki za učence seveda ni naravno, se, npr. med odmori ali v podaljšanem bivanju, z njimi odpravimo ven. V prosti igri učenje za nekaj časa prekinemo in pouk gre zopet laže naprej.

V zadnjem času pa je, vsaj v teoriji, opazen trend od dejavnosti naprostem proti pouku naprostem. Gre za težnjo, da iz učilnic ne prenašamo le proste igre temveč tudi redni pouk.

Nekako slutimo, da lahko prestavitev pouka izza zidov pomembno izboljša njegovo kakovost. S tem ko v učenje vključimo več gibanja, to postaja bolj praktično oz. manj frontalno. Verjamemo, da se s tem lahko izboljša pomnjenje učencev in dijakov. Zdi pa se tudi, da bi lahko zunanje okolje pripomoglo k njihovi večji umirjenosti, morda celo k boljšemu duševnemu zdravju ali k zmanjševanju konfliktov in nasilnosti med njimi.

Kako pa je v praksi?

Pregled realizacije pouka na prostem tako v Sloveniji kot tudi v tujini kaže, da je ta najbolj razširjen v prvem vzgojno izobraževalnem obdobju osnovne šole (OŠ), v drugem in tretjem vzgojno izobraževalnem obdobju OŠ ter v sekundarnem izobraževanju pa njegov delež močno upade. Škoda! Prav pri otrocih in mladih med 10 in 19 leti izzivi, o katerih smo spregovorili v prejšnjem odstavku, predstavljajo največjo grožnjo, s tem pa ima učenje na prostem prav pri teh starostnih skupinah še ogromen potencial!

Kako torej prestaviti pouk izza zidov pri starejših? V zvezi s tem je smiselno najprej izhajati iz potreb.

Katere so potrebe otrok in mladih?

Okolje, v katerem odraščajo današnji mladi je, glede na okolje odraščanja generacij pred njimi, močno spremenjeno. Omenimo zgolj drugačno vlogo ulice pri odraščanju ali mobilne telefone. Mladi imajo po eni strani drugačne začetne položaje, po drugi strani pa bo življenje od njih zahtevalo drugačne kompetence. Toda, katere?

Za iskanje odgovora na to vprašanje je smiselno pokukati v dokumente o kompetencah 21. stoletja. V projektni ekipi smo jih analizirali več deset ter na tej podlagi z metodo gnezdenja(postopno združevanje kompetenc v vedno večje smiselne, zaokrožene gruče) sestavili svoj seznam kompetenc za 21. stoletje:

• Učenje učenja: načrtovanje učenja, iskanje informacij, preverjanje le-teh.
• Kritično razmišljanje: proces razumevanja, analiziranja, povezovanja, predvsem pa preverjanja informacij.
• Sprejemanje odločitev: sposobnost izbire najboljše med več potmi do določenega cilja.
• Podjetnost: sposobnost prepoznavanja priložnosti, realizacije idej in uresničevanja ciljev. Ne mešajmo je s podjetništvom, ki je veliko ožji termin.
• Komunikacija: uporaba različnih komunikacijskih sredstev in slogov, primernih za različne kontekste ali naslovnike.
• Reševanje problemov: obsega razumevanje vzrokov problema, prepoznavanje različnih poti k rešitvi ter izvajanje korakov, da do rešitve tudi pridemo.
• Odpornost: upravljanje s čustvi, stresom in svojim telesom. Soočanje z nepričakovanimi dogodki …
• Delo v skupini: sodelovanje z drugimi, npr. iskanje svoje vloge in prispevek k skupnim ciljem.
• Kreativnost in inovativnost: razvijanje in sposobnost realizacije novih idej, tehnik, konceptov, procesov.

Ta nabor kompetenc je predstavljal osnovo za premislek o pristopih, o katerih pa bomo spregovorili v prihodnjem prispevku.

Zapisal: Matej Cepin, Socialna akademija