Čeprav velja, da Slovenija po svojem ozemlju res ni zelo velika, je bogata s kraji, ki se zdi, da so nekje na robu raja. Takšna je tudi Osilnica, občina ob Kolpi, ki jo poznamo kot deželo Petra Klepca. Z dijakinjami in dijaki drugih letnikov smo v objemu narave in prijaznih domačinov preživeli tri septembrske dni na zanimivem in poučnem taboru.
Že sama pot do Osilnice je zanimiva. Ko smo z avtobusom zapuščali manjša mesta in kraje ter se nazadnje vozili le v objemu kočevskih gozdov, smo vedeli, da gremo nekam, kjer peščica ljudi živi v sožitju z naravo. Ob spuščanju po Strmi Rebri, serpentinastem prelazu, ki povezuje Kočevsko Reko in Osilnico, smo daleč spodaj v dolini videli obris reke Kolpe in gručasto naselje, ki je bilo naslednje tri dni naš dom. Bivali smo v Hotelu Kovač, ki je nekakšno središče kraja, saj v njem poleg številnih dijakov bivajo domači in tuji gostje, predvsem ribiči, športniki vseh vrst in ljubitelji neokrnjene narave, takšne, v kateri imajo svoj prostor tudi medvedje.
Tabori so vedno učilnice v naravi, dijaki so se vozili s kajaki po reki Kolpi, se ukvarjali z zanimivi nalogami, ki so gradile njihove medosebne odnose, peli in plesali ob tabornem ognju, kolesarili, hodili, opazovali zvezde in zanimive pojave na nočne nebu. V teh dneh smo profesorji dijake spoznavali v drugačni luči, lahko smo opazovali njihova močna področja, spoznavali, kako med seboj tkejo prijateljske vezi in tudi to, da marsikdo še ni bil v kraju, kamor ne vozijo pic, za kar niti ni bilo potrebe, saj je bila hrana odlična, kaže pa le na to, da živimo v svetu, kjer vse lahko dobimo takoj. Ker je bilo kar nekaj športnih dejavnosti, smo lahko zaznali tudi razliko med tistimi dijaki, ki resno trenirajo in drugimi, ki se športu ne posvečajo. Če je nekaj deklet težko prekolesarilo 14-kilometrsko skoraj ravninsko pot, so štirje dijaki in dva profesorja s kolesi, ki imajo samo eno prestavo, osvojili Strmo Reber ali Medvedje Črevo. Prekolesarili so 19 serpentin pod kotom 180° s povprečnim naklonom 8,8 %, ter največjim naklonom 17 %. Že številke povedo veliko in že z avtobusom se zdi vzpon naporen, kaj šele s kolesom.
V kraju, skozi katerega mirno teče reka Kolpa, ki je hkrati meja med Slovenijo in Hrvaško, živi malo ljudi, a ti so prijetni in do obiskovalcev prijazni. Ko boste šli tja, jih ustavite in se pogovarjajte z njimi, lahko tudi o vremenu, začutite milozvočnost narečja, ki je izjemno bogastvo slovenskega jezika. Osilnica – zdi se, da je na koncu sveta, a ko jo doživiš, se ti zaradi miru, lepote in lepih doživetij v objemu neokrnjene narave lahko usede v sredino srca.
Zapisala: Mateja Feltrin Novljan, Gimnazija Franceta Prešerna
