Šoloobvezni otroci se na žalost nič kaj pogosto ne veselijo šole. Če se je kot novopečeni prvošolci še veselijo, se ponavadi veselje v prvih mesecih zelo ohladi ali celo popolnoma spremeni. Učenci se veselijo le še druženja z vrstniki, občasnih športnih in drugih dnevov dejavnosti.
Dejstvo je, da sta nas digitalizacija in birokratizacija zelo zaposlili. Spodbujata nas, da smo čim dlje za zasloni, če ne zaradi dela, pa zaradi zasvojitvenih elementov, ki smo jih, če smo iskreni, deležni tudi med našim delom. Posledično so za zasloni tudi otroci v šoli, čeprav ne vedno dobesedno. Redko srečamo učiteljico, ki z učenci obravnava učne cilje predmeta spoznavanje okolja v naravi, tako da gre z njimi na sprehod v bližnji gozd ali na travnik. Podobno se nadaljuje s poskusi pri predmetu naravoslovje, ki večinoma potekajo strogo v razrednem okolju oz. pri pouku predmeta biologija. Zakaj bi iskali rastlinstvo in živalstvo v naravi, če je vse na spletu? Tam so odlični posnetki in fotografije, ki so vedno dostopni.Tri predmete v osnovni šoli, ki se najbolj navezujejo na učenje v naravi, najraje poučujemo, najbolj lagodno in najpogosteje, v učilnici, za štirimi stenami.
Učence velikokrat zadržujemo v zaprtih prostorih in jih popoldne obremenjujemo z dejavnostmi, kjer se bodo gibali. Sprašujemo se, katere pogoje bi morali imeti učitelji izpolnjene, da bi pogosteje poučevali v naravi? Je to učilnica v naravi? Kakšna naj bo ta učilnica? Kako si učitelji predstavljajo učilnico v naravi? Mizo in klopi pod košatim drevesom v prijetnem sončnem vremenu, kjer učenci rešujejo naloge v delovnih zvezkih? Se jo uporablja za predmete, ki so neposredno povezani z vsebinami iz narave ali tudi za splošnoizobraževalne predmete? Kaj pa tiste šole, ki nimajo učilnice v naravi? Je učilnica v naravi predpogoj za poučevanje na prostem ali samo spodbuda ter olajševalna okoliščina?
V kakšni meri lahko tam učitelji ob formalnih pogojih (na vsakih 15 učencev 1 spremljevalec …) udejanjajo učenje v naravi? Učitelji menijo, da poučevanje na prostem lahko izvajajo šole, ki imajo urejeno učilnico v naravi. Kaj pa, če je za šolo gozd z gozdno cesto, učno potjo, športnim parkom ー je možno to uporabiti za učenje v naravi? Sprašujemo se, kaj potrebuje današnji učitelj, da se bo odpravil v učilnico v naravi, ki jo ponuja okolje samo, takšno, kot je.
Pridemo do začetne težave: učiteljem smo z birokratizacijo, digitalizacijo in še čim vzeli samostojnost.
Učencem je šola dolgočasna in je večinoma ne marajo. Ampak ー otroci so po naravi radovedna bitja, ki se z veseljem učijo. Tudi odrasli si lažje zapomnimo vsebine ob ugodnih pogojih za učenje. Naši možgani so narejeni tako, da ob dražljajih razvijajo svoje zmožnosti. Poučevanje v naravi gotovo zagotavlja nekaj od naštetega: ugodnejše pogoje za učenje (svež zrak, izkustveno učenje, učenje z gibanjem in igro …), vidne, slušne in gibalne dražljaje.
Kot potrdilo napisanemu, dodajam misel pedagoga Johana Heinricha Pestalozzija, ki je zapisal: “Vsako učenje naj bo prijetno.” S poučevanjem v naravi to misel vsekakor lahko uresničujemo in prispevamo k temu, da bo otrokom šola bolj v izziv kot v breme.
Mateja Podmenik, Socialna akademija
Mateja Podmenik je pedagoginja in prof. teologije, spremljevalka učencev, koordinatorka mednarodnega projekta DigiON, mama 3 otrok, koordinatorka izvajalcev delavnic za delavnice na šolah
